#aveš Recenzija plošče / Jaša Lorenčič

Veš, #aveš!

 

Že naslov albuma #aveš, ploščka, ki se precej ozira nazaj, da bi šel končno lahko še malo naprej, se lahko prebere zelo raznoliko, ampak nemara še najmanj zaradi igrivega »heštega« v naslovu. Los Ventilos, a veš? Los Ventilos, a veš! Los Ventilos, »a veš«. Razlika? Prva verzija z vprašajem nakazuje, da povprašuje, če se še spomnite skupine, ki je s skladbama Ne gledam nazaj in Vanilijaprek Boštjana Gradiška prinesla »ameriške« post-grunge kitare tudi v Slovenijo, in tega, da je Jaka Krall aka Jacuzzy Krallceli generaciji ponudil nalezljiv vokal. Druga, tista s klicajem, sporoča, da po sedmih studijskih letih premora Los Ventilos še brca. Tretja pa … no, da je vse to še vedno Los Ventilos, vendar sedemnajst let kasneje.

Sprehoda skozi zgodovino ljubljanske zasedbe – albume ISO 4586 (2001), Horai (2005) in Los Ventilos (2010) – nam recenzentom in/ali poslušalcem ni treba narediti, saj je to precej spretno, delno inovativno, a zelo zahtevno in mestoma rockersko pretenciozno storil bend sam. Povabil je prvo ligo slovenskih moških glasilk in jim ponudil najboljše, kar je kdaj ponudil oziroma še vedno ponuja domači prepoznavn(ejš)i rock. Zato je #aveš skorajda dvojna plošča: devet skladb, kjer se vokalno predstavi Urban Sever (po Krallu, Jaki Burgerju in Niku Pirkerju že četrti pevec), je nekaj povsem drugega kot zaključna tetralogija z Omarjem Naberjem (Med vdihom in izdihom), Dušanom Jovanovićem – Tokcem (Ne gledam nazaj), Tomijem Megličem (Vanilija) in Grego Skočirjem (Odprti ventile).

Čeprav fantje v svojem največjem hitu intenzivno, napredno in željno sporočajo, da »ne gledam nazaj, gledam na cesto, strumnim korakom zapuščam to mesto, samo naprej«, so se s tako zvenečimi gosti vrnili nazaj – očitno z resno željo, da bi šli končno lahko še naprej. Gostovanja so, to je treba priznati, zelo uspešna, saj je produkcija ko(n)k(r)etno sodobna in obenem spoštljiva do preteklosti. Pravzaprav so gostovanja tako zelo uspešna, da v marsičem prekašajo vseh devet skladb, v katerih Sever skuša nakazati, kaj bodo fantje v Los Ventilos počeli v bodoče, oziroma se na trenutke tudi spopadejo s tem, kar skupina počne tukaj in zdaj. Marketinško in medijsko so gostovanja vrnila bend v radijsko rotacijo, kamor so lahko upravičeno pripeli še novo skladbo Punca ter tako spomnili na tisti domači rock iz časov Videospotnic, ko je slovenski jezik v rock glasbi imel svoj avtohtoni, ponosni in predvsem med najstniško populacijo zlahka sprejeti domicil. Morda se za nazaj res vse kaže v lepši luči, toda ko poskuša Tokac ujeti skoraj jazzovski solo vokal na koncu pesmi Ne gledam nazaj, izkaže pieteto do časov, za katere se zdijo danes fantje iz Los Ventilos skoraj že prestari. Pa seveda niso, kot pokaže tudi Tomi Meglič, ki se vrne na začetek stoletja, skoraj v čase Siddhartinega Norda in Ida, medtem ko Odprti ventile ponudi Gregi Skočirju energijo, ki so jo nekoč ponujale zlasti akordne vragolije Mihe Guština – Guštija. Da ima Los Ventilos po odhodu Kralla še vedno svojevrstno luknjo, kar zadeva izdelano prepričljiv vokal, ki bi nas zmogel v hipu prepričati, pokaže Omar Naber, ki iz danega povleče le najboljše in poskrbi, da je pesem Med vdihom in izdihom tako prijetna in izi. Tukaj bend zveni najbolj odprto, napredno, a hkrati retro in spevno, kakor Los Ventilos pač pozna generacija Videospotnic.

Če k naslovu plošče #aveš dodamo klicaj, potem dobimo skupino, ki v devetih skladbah stavi in gradi na še vedno nesporno pojočih kitarah. Martin Lunder in Boštjan Gradišek nam ponujata ameriško pop-rockersko post Matchbox Twenty/Stereophonicspodlago, ki jo radi označimo za pop rock (nekoč bližji skupinama Nude in Tabu), temu pa vneto sledi Nace Jordan na basu (čeprav bi lahko imel kdaj bolj pogumno osrednjo vlogo, denimo v skladbi Čas), medtem ko Gašper Gradišek na bobnih odločno vzdržuje tradicijo Severja. Ko v uvodni skladbi Čas dobi priložnost, da se dokaže, se ga še nekako privajamo, vendar je v refrenu že povsem suveren in je jasno, da bo to ob Punci največji hit s četrte plošče. »Pa kaj če kdaj / Stopil bom korak nazaj / Še vedno si lahko narišem pot v raj«, tako gre refren, kakršnih v tako odkrito mainstreamovski obliki pri nas ni ravno v izobilju, četudi je blizu tistemu, kar v svojih spevnejših skladbah počne skupina Adam. B. Gradišek in Lunder si komade skozi kitarske akorde podajata sem in tja, toda v uvodnem dvojcu Čas in Pod črto se Sever prepričljivo premika med njuno liriko. Je pa res, da smo v prvi osebi ednine s Krallom bolj predano peli kot s Severjem, ki nedefiniranega lirskega subjekta ne pripelje do glasu generacij(e).

Nič hudega, kot pokažejo mirnejše pesmi, skoraj klasične balade, kot je zlasti Svet na rami ter v manjši meri Kako naj dokažem(edino mašilo na albumu), in od hitrejših zlasti Naj gre mimo. Morda Severju lažje sledimo v kombinaciji bolj dinamičnih komadov, kakršna sta Tobogan greha, ki sicer zaide v redkeje slišani mol, in Prenaglas, skriti adut plošče predvsem zaradi izjemno dobrodošlega igranja z ritmom. Že res, da si postanejo skladbe kmalu lajtmotivno podobne in v njih bolj ali manj zaslutimo, kdaj bo bridge povezal melanholično kitico z udarnim refrenom, vendar je ključna odlika albuma #aveš vseeno prav to, da ji sledimo. Veliko zaslugo pri tem imajo besedila, v katerih ekipa Los Ventilos na glavo postavi trditev, da se v »rock slovenščini« pač ne izraža tako zlahka kot v »rock angleščini«. Sicer pa že goli prelet naslovov skladb na hrbtni strani ploščka prav kliče po zavzetem poslušanju besedil, ki pritegnejo zaradi svoje liričnosti.

In po odzivih sodeč, je pritegnila tudi promocija albuma v Španskih borcih; škoda, da je trenutno – zimi navkljub – koncertni spisek skupine, ki bi vendarle lahko vnovčila izkušnje, po katerih odstopa od mlajših, še neuveljavljenih bendov, prazen. Zveneča gostovanja smo namreč razumeli predvsem kot kreativno in domiselno opozorilo, da je Los Ventilos spet nazaj/še vedno tu. »Veliko je odvisno tudi od angažmaja skupine. Če si res priden, delaven, dejaven, lahko prideš daleč. Klubov je še vedno dovolj, ampak bojim se, da prihajamo v obdobje, ko bo skupina morala plačati 300 evrov, da bo lahko igrala. Občasno pa se zgodi skupina, kot so Prismojeni profesorji bluesa, ki sami napolnijo Križanke,« je za MMC RTV Slovenija sicer najbrž pravilno ocenil Gašper Gradišek.

Škoda bi bilo, če bi Los Ventilos (p)ostal zgolj »radijski bend«. Čeprav #aveš nima enako silovite reinkarnacijske moči kot, denimo, Niet in čeprav nima (koncertne) kontinuitete svojih generacijskih sopotnikov, bi skozi stare komade lahko tudi novi (Čas, Pod črto,Punca) našli svoje občinstvo. Nehvaležno bi bilo zapisati, da bi bil nov (pre)dolg koncertni/studijski premor po tako odkritem ter lepo medijsko podprtem angažmaju za resno presojo skupine, ki ima svojevrstne melos, idejo in zvok, domala poguben. Kajti #avešje vendarle legitimno nadaljevanje tistega najboljšega, kar je nekoč že predstavljal Los Ventilos.

 

Jaša Lorenčič